Dnevi so izgubili imena,
Imena so izgubila ljudi.
Stojiš ob meni,
ali me ne vidiš danes?

Objemi so izgubili trenutke,
Trenutki so izgubili ljudi.
Gledaš me v oči,
ali se ne vidiš v njih?

Srca so izgubila spomine,
Spomini so izgubili igro.
Vidim te ob meni,
ali te ni?

Zdaj lahko premikaš gore. Zdaj lahko strmiš v nebo. Oboje je iluzija. Živa.

Realnost je prostorsko tako blizu duši, da je čas za človeški um, le efekt sanjskega popačenja.

Hej ti, ustavi se. Poglej, živ si.

Ni prihodnosti, a jo ljubim vseeno.

Navezan na tobak. Pridi prijatelj, vem da si z mano. Greva na cigaret resnice. Povej, od kod in zakaj. S kom izmenjujem. Kaj me veže, da ne vidim.

Je raj na Zemlji? Če ni, zakaj praviš, da je. Če je, zakaj praviš, da ni. Kdo sem, ko spim? Kaj sem, ko mislim? Niham med ja in ne in zakaj. Kaj je nad/pod/zavest, če praviš, da me tam ni? Kaj je dihanje, če ga v nad/pod/zavesti ni? Kdo so vsi ti ljudje, kdo so vse te informacije. Zakaj sem Slovenec, ta je res huda…

Počutim se, kot da mi manjka pol telesa. Počutim se omejeno, ujeto v to glavo, ki gleda. Rad bi stopil ven iz te realnosti. Vem, da je več barv. Vem, da nisem tukaj.

Počutim se tako ogabno fizičnega, moj abstraktni jaz nagravžno smrdi po lepljivosti. Moje telo se počuti kot zapor. Kje je kakšna duša? Kaj je sploh ta duša, kakšno srce, kje je sploh kaj, kar ni abstraktno generirano.

Kje bi naj bilo zavedanje? Zakaj ni poti nazaj?

Zakaj obstaja zakaj?

Vedno sem sam. Moj svet. Moja zabloda. Moje sanje. Moja ljubezen.

Navidezna resničnost? Za koga? V meni vre sovraštvo. Na tone sovraštva do vsega. Začenja se nekje notri v telesu, predel prsnega koša, čeprav ne vem, kaj bi naj bilo to telo, in to me le še dodatno razjezi.

Kaj je marihuana? Zakaj je ne smem kaditi. Zablode? Ideje človeka, katerega? Kaj zdaj. Sem sam ali nisem?

Povej mi, ne prosim te!

Želim vedet, ah, pozabit, vso sranje, ki si mi ga podaril. Ali sem si ga sam? Zakaj so tvoje besede tako dvoumne, kaj ne moreš povedat tu in tam kaj konkretnega?

Recimo, kaj bi rad jaz sploh slišal?

Kdo bi rad sploh kaj slišal. Vem, da jaz ne. Lažeš mi.

Povej mi, kako naj lebdim, če imam dve noge. Kako naj pozabim, če si vse zapomnim. Kako naj utihnem, če nisem samo beseda, sem tudi brezbesedno nekaj. In nikoli nisi razložil kaj je tako pomembnega tukaj in v čem je sploh finta.

Jaz bi se rad samo zabaval. Pa se ne morem. Vsepovsod si in poln si pravil. Neumnih butastih pravil, človeških pravil. A sem jih res jaz vzbudil. Počutim se kot bog, ki nima pojma, da je bog, in vsi bogovi se mu nesramno smejijo.

Kdaj je kdaj? Kaj je čas, kako sem prišel na to idejo? Kdo mi jo je vsilil. A sem si jo sam? A naj pripišem vse tvoje napake sebi?

A res misliš, da mora biti pot tako vijugasta. Jaz sem plošča. Jaz sem vibracija. Jaz nisem ti. Jaz sem utopija. Neponovljiv. Brezčasen. Jaz sem večni spomin. Jaz sem informacija. Jaz sem celotno bitje. Jaz sem.

To je ne-stresni klic.

Kličem vse ljudi sveta.

Kličem dušo in srce.

Odstranite stres, to je nujno zlo.

Pozabite bes, to je nujno zlo.

Uresničite sanje, kje pa mislite, da ste.

Verjamem vate, ki sanjaš razpršene sanje. Tvoja naloga je, da se ne ponoviš, dokler se ne zbudiš. Moja naloga je, da ti pomagam, da ne zaspiš.

Verjamem vate, ki dihaš v srcu. Tvoja naloga je, da ne živiš v duši, dokler se ne vidiš. Moja naloga je, da ti dajem ključ, da se znajdeš tam.

Verjamem vate, ker razločiš. Verjamem vate, ker je jutri zate včeraj. Verjamem vate, ker si zvezda danes.

v meni je otrok, ki sanja.
otrok, ki želi vse doživeti.
otrok, ki želi vse odkriti.
otrok, ki želi vse dognati.

žalost in sreča
v meni je otrok,
ki ga ti ne moreš roditi.

sovraštvo in ljubezen
v meni je otrok,
ki ga ti ne moreš dojeti.

spiralni simboli, nahajava se nad njimi.

sva presek skozi vso neskončno spiralo sanj.

ta spirala je pred nama, ujeta v lastne podobe.

to je le simbol, tako kot čas.

spiralni simboli si sledijo v počasno prehajanje njene duše v preteklost in njegovega telesa v prihodnost, na nevidni liniji vmes sta ona in on, lebde, nezavedno, vzpenjajoče, k svetlobi, k soncu, h koncu in začetku.

vajine sanje so odrešitev.

super-um, ki je tiho. procesorska enota, ki preprosto deluje. prevozno sredstvo z večnim pogonom. ljubezen varno spravljena v zvezdah.

ljubim te.

medtem, ko ti učiš objemat, lebdim.

medtem, ko ti odkrivaš skrivnosti, ustvarjam.

medtem, ko ti umiraš, živim.

korak za, korak pred
prehitevalni pas ali tvoja senca.

kamen, voda, zrak, ogenj

prihodnost ni nekaj kar je bilo jutri.

zdaj je iz žarka.

.em šibujl

gmota, pravo čudo. mnoštvo kratko-časnih idej.

kdo sem? se spomniš zdaj?

celota, prava samota. mnoštvo dolgo-časnih idej.

ne kdo, le ti.

prazen um obnavlja nezavedno,

ne laži sebi in boš bud(a)en v njem.

Pred kratkim je v medprostorki vmesnik priletela dobra novica!

Da so bili na svemirski zaznavi doslej povsem nesposobni izdajanja dobrih novic, je potrdila tudi reverzno časovna analiza ostankov vzroka novice.

Tako se je glasila:

Novica za medčasovna bitja. Zgubili smo kup nesrečnih novic.

Ostanite mirni!

telo topim v teži duše.
um izparevam med zvezde.
ostale bodo packe rok in nog.
potem bom vzel radirko.

tvoj in moj prapraprapraprapraprapraprapra…
...pradedek je ena in ista oseba ;)
tvoja in moja praprapraprapraprapraprapra…
...prababica je ena in ista oseba ;)

genetsko odpičeno

kaj sva pa jaz in ti? ;)

v učilnici pred sošolci sem se kregal najprej z njo, učiteljico. potlej še z njim, učiteljem.

jaz sem rekel ja, onadva pa ne. sošolci nemi. jaz od jeze.

zase edini učitelj si sam.

zelo enostavno bo pomisliti,
da sem tole napisal jaz,
ki berem to tukaj.

vesolje je eno. vesolje nisem jaz, ki berem.
bog je en. bog nisem jaz, ki berem.
realnost je ena. realnost nisem jaz, ki berem.

jaz je en. jaz nisem en jaz, ki berem.

tam nekje sem se rodil, da si zdaj še enkrat v faco priznam, da sem živ človek, božansko vesolje, neomejena misel.

dolgo sem si zatiskal oči pred realnostjo. najbrž so v času minevala tisočletja, preden sem sploh poskusil dojeti, kaj se mi je zgodilo in zakaj. počutil sem se razbit na nešteto koščkov in vsak košček še nešteto krat razbit na nešteto koščkov. taval sem po barvah teh razbitin. lotil sem se in povezal vse koščke v lično spiralo. tako sem dobil mehansko stanje, da me vsaj nekaj vidi, kako trpim od dolgočasja. zdaj mi je veliko lažje, smeha polno. zdaj si občasno upam odpreti oči in poleteti v realnost.

o sveto vesoljno stvarstvo,
daj mi moč, da ga skadim.
vodi me čez dim,
pokaži mi luč za meglo.

o sveto vesoljno stvarstvo,
daj mi pogum, da me ne zgrabi paranoja.
vlivaj mi zaupanje, da bo dolgo trajal,
podari mi ogenj, da zanetim če vgasne.

o sveto vesoljno stvarstvo,
daj mi košček sebe, v dimu v mene.
sekaj me nežno,...

kje je že pepelnik? ;)

je to tvoj svet,
pred monitorjem.

je to tvoja realnost,
pred tipkovnico.

ja je, to je zdaj.

nekje nekaj nekako

“zdajnost” – beseda, ki, kot katerakoli druga, ne more opisati nezalotljivega trenutka sedanjosti

srce je lahko trdo kot kamen.
edino kar ga mehča, je ljubezen.

srce je lahko divje kot reka.
edino kar ga kroti, je preprostost.

srce je lahko glasno kot grom.
edino kar ga tiša, je resnica.

več misli je na kupu, hitreje jih odvažam med smeti.

gledam dve smeri.
ena je temna, ena je svetla.

kaotično premikanje med vzorci iz realnosti, omogoča razloček učinka dvojne smeri v eno.
ja in ne
je in ni
odgovor in vprašanje, le zakaj?
kaj ti pravi srce?

telo mi preplavljajo mravljinci sreče,
ko ugotavljam, da jih misel kliče.

pogled v vse smeri, obrat na peti,
ko hodim, vem kje si.

tako sladko je biti zgubljen,
ko sem, slajše je biti.

to si ti!
ne, to sem jaz!

kjer se prepira en, en dobiček ima.

zakaj bi se valjali v banji,
če iz nje krave pijejo vodo?
zakaj bi se valjali v reki,
če iz nje vodé so za kopel?

v resnici je oboje možno

kot otrok sem si vedno želel odkriti resnico.
kot človek sem si vedno želel ljubiti resnico.

zdaj! nisem ne otrok, ne človek.

neomahljivo

mislim, torej ljubim

si lahko zamisliš nekaj,
si lahko pokažeš nekaj,
si lahko poveš kaj,

kar si sanje še niso?

ti načrtuješ.
on gradi.
jaz rušim meje.

zamisli si,
meje brez pokrajine.
zamisli si,
lastnina brez ljudi.
zamisli si,
ideje brez predsodkov.

povprečen zemljan v svojem življenju prižge žarnico vsaj 843150 krat. pri tem se le redkim posveti, kaj sploh počnejo.

žarnica

po starodavnih vedah sveta,
po razlagah moderne fizike,
žarnica materialno sploh ne obstaja!
to je ideja ali z drugo besedo energija.
mehanska, mentalna, duševna ali kvantna.
opazovalec vsega tega si samo ti!

ideje se rojevajo tu v tebi ali tam zunaj v svetu, človek jih udejanja. prvobitne ideje!

žarnica je bolj podobna simbolu večnih sanj, je bolj božansko upanje zate.
takojšnje razsvetljenje za zaspale sanjače, dvonoge bogove.
je izraz ljubezni vesolja do samega sebe – tebe – mene.

tvoj osebni prostor in čas (zdaj! danes! tukaj!),
ki je zate tvoja realnost, precej oprijemljiva in trdna,
je posledica neobstoječe ideje! :) smešno?

zate bo žarnica, in z njo ves tvoj prostor in čas,
tvoj bog, tvoj osebni vesoljno razpršeni sanjač,
izvor vse tvoje ljubezni, smeha in veselja ;)

sanjaj večni človek, ljubi svoje življenje, živ si! tako kot vse okoli tebe!

preprostost, resnica, ljubezen

elektrika ni zastonj, naloga duše posameznika je le biti tukaj, videti sebe, pozabiti sebe, nato pa ustvarjati raj in vse to je že zdaj, zbudi se!

zdaj pa lahko spet prižgeš žarnico ;)

absolutno – nekaj končnega
jaz – nekaj končnega

absolutni jaz – nekaj utopičnega, demonska iluzija slabotnih zapečkarjev, globoka ljubezen pogumnih popotnikov

neomejenost, ljubezen do vseh misli, ocean sanj napolnjen z dobrim in slabim, oboje je ljubezen do sebe, ki gasi želje in sprošča božansko misel, da vse je eno, ena super-misel, eno zlato-srce, en človek, en čudežni-svet, eno sanjsko-vesolje, ena večna-ljubezen

to sem bil že mnogokrat, kot otrok, zdaj sem spet :)

vsak človek je zase samozadosten, ne glede na barvo njenih ali njegovih oči, ki jih obleče zjutraj, ko jih odpre.

ljubezen = neukrotljiva enačba za dve srci

srce je nedeljivo in neločljivo
in enačba je vedno rešena

to sporočilo bereš v moji preteklosti

1. zato ker sem se prej spomnil na to finto ;)
2. ker je res, če čas zate teče v eno smer
3. tvoja sedanjost je zdaj, moja trenutnost isto, vse vkup je pa ena raznolika misel

to sporočilo so prebrali v tvoji preteklosti

najlažji postopek za širjenje uma je:

televizija

najtežji postopek za širjenje uma je:

resnica

vidim te, pravkar bereš točno tole vrstico.

pomisli na vse, kar si lahko zaželiš v tem svetu. pomisli na vse, kar lahko zgubiš v tem svetu.

beri dalje, vse je zate.

ko vsaj tisoč mojih misli,
razume to,
kar si praviš,
sem najbrž v tvojih sanjah.

bog pravkar sredi dopusta sedi na hotelski terasi pred rajsko plažo in se pogovarja sam s sabo takole:

večni dopust, hmm… sliši se nekam dolgočasno, ampak ko gledam tole plažo, hehe še dobro da je žena v savni, hmm… verjetno bi bilo nesramno, če bi večno švicala, hehe. aaah, kako je prijeten vetrič. ta dopust sem čakal celo večnost se mi zdi, še dobro, da so otroci zrasli. končno ne slišim več jokanja, kako jim raj ni všeč, ker oni zmorejo ustvarit kaj bolj “pametnega” v raju, ker da bodo itak umrli in je treba poskrbet za prihodnost in take neumnosti. in to kar sredi moje večne vse-prisotnosti, da se še bog naveliča, mogoče imajo to po mami, hehe… večina je itak že spoznala resnico, sploh ne vem kaj me še skrbi.

mogoče bi jih moral tu in tam malo ošinit na daljavo?

angel! natakar!

da, gospod

zdaj bom celo večnost ležal tukaj, malce kasneje mi pa prinesite moj prenosnik in vklopite brezžično povezavo, da preverim, kaj počnejo moji otroci. aja, pa eno hladno pivo, in dva debela džointa, prosim.

o,večni gospod, vse vam prinesem, le džointe si boste zvili sami, ok?

da, gospod

celo večnost kasneje se je bogu posrečilo včlaniti se v VečnegaPrijatelja. tu in tam je potem pod psevdonimom “bog” objavljal kratke članke o resnici, preprostosti in ljubezni. na veliko srečo je administrator vse njegove prispevke pobrisal, saj so sicer tehnično dovršeni prispevki vsi po vrsti le dolgočasno opisovali, kako odganjati muhe na vročem soncu, samo z levo nogo, stoje na desni nogi, zraven kupa gnoja, brez pomoči rok. enkrat se je celo zgodilo, da mu je par muh, z opisano tehniko, celo uspelo odgnati. vendar je zanimiv prispevek, preden ga je objavil, izničila njegova žena, ko je hotela prečekirat svoj gmail, pa je po božanski pomoti, kot vedno, pobrisala celoten disk. tako da z božjimi prispevki nikoli ni bilo nič, razen tega tukaj, ki pa je itak izmišljen, zato da se zamisliš, kaj od tega je pa res?

Zame je največji dosežek, ki ga lahko doseže človek, obvladati in premagati samega sebe.

Proslave! To so ravno takšne stvari kot je dan mrtvih. praznuje se, a pri tem skoraj nihče ne ve razložiti pomena vsega skupaj. V šoli jutri praznujemo 100 letnico naše šole, pri tem pa se niti en učenec ne spomni na to. Vsi se požvižgamo na to kako stara je šola, glavno je, da deluje zvonec in je na vrsti odmor. Dosti bolj bi bilo zanimivo, če bi praznovali 100 letnico šolskih odmorov. To bi bila žurka. No ampak, od tistih sto let, kar jih je minilo, se je zelo malo spremenilo in smo ljudje še vedno tako pusti kot nekoč.

moj obstoj nima vzroka. moj obstoj nima posledice. živim, he he, ha ha ha.

gledam tvoje barvne ideje, slišim tvoje zvočne efekte, duham tvoje omamne pline, okušam tvoje zdravilne tekočine, čutim tvoje obline snovi.

obstaja energija. prostor je naphan z živim bitjem.

najlepše barve se pojavijo, ko jih najdeš na ploščicah v kopalnici.

vidna posledica pojava energije,
je v resnici,
neviden vzrok njenega nastanka.

za vsemi obrazi, ki jih kažeš, je le en. tisti res tvoj, samo tvoj, ki kažeš ga le redko, včasih ga skriješ še pred sabo.

to je tisti del tebe, ki preživi vse tvoje šolske, službene in ljubezenske težave, in pri tem sploh nič ne reče. to je tisti del tebe, ki ti sporoča: živ sem, če ga le vprašaš. to je tisti del tebe, ki podnevi ne misli, ponoči pa sanja. to je tisti del tebe, ki vedno ve, da čas celi rane. to je tisti del tebe, ki nič ne zahteva in si nič ne lasti, niti tvojih misli. to je tisti del tebe, ki le obstaja, opazuje te in se ti smeji, ko gleda kako se učiš živeti življenje s komplikacijami, ki si jih tu in tam nakoplješ.

božanske zemlje sanjska duša, le ena za tabo stoji,
zaupaj si.

v tebi si samo TI! tvoj dom in hkrati najboljši prijatelj je pa eno smešno truplo, ki ga kličejo po nekem imenu in ga vsako jutro zvlečeš iz postelje, mu umiješ zobe, ga pelješ na stranišče, mu narediš kaj za pod zob, potem ga vklopiš na avtopilota in zaspiš do večera, ko ga daš v posteljo in se mi pridružiš tukaj med zvezdami.

zjutraj sem pogledal v medzvezdni prostor skozi zatemnjeno šipo moje nove zvezdne kruzerke. nehote sem se zalotil pri razmišljanju. zato sem nemudoma vklopil sub-materialno medčasovno povezavo s podjetjem pri katerem so izdelali ladjo. javil se je nasmejan avtomatski odzivnik za reverzno odpravljanje vzroka posledic uporabe njihovih izdelkov. razložil sem mu mojo težavo z razmišljanjem. odzivnik si je vse lepo zapisal v avtomatski ohranjevalnik idej in mi brezpogojno obljubil, da bodo na stroške kupca povsem brezplačno na daljavo posodobili ladijski miselni razprševalnik, ker bi naj v celotni seriji plovil odkrili to napako, šele malo po tem, ko so mi ladjo že dostavili. pripravil sem si kos glasbe, se zleknil v senzorični filter in ob grizljanju tonov čakal, da se na razprševalniku vklopi majhna zelena lučka, kar je ponavadi znak, da lahko brez nadležnega razmišljanja upravljam z ladjo. že čez nekaj trenutkov, je prvič zabrlela, a bila je rdeče obarvana. vse kar se še spomnim za temmm…

zjutraj sem pogledal v dan skozi orošeno okno moje spalnice. nehote …

zahvala tebi,
rajski mojster.
za vse darove, zame in zanjo.

zahvala tebi,
rajski prebivalec.
za svoj trud, zame in zanjo.

zahvala sebi,
rajski um.
za pogum in voljo, zame in zanjo.

ponavadi obujem,
le en par čevljev.

ne sodi mojih čevljev po velikosti tvoje noge.

zdaj takoj moram zapisat tole, preden eksportam bazo, ki jo ti narediš.

zagledam resnico pred nosom.

vse poti, vseh živih, vseh časov, vseh prostorov, vse hkrati.

sprejemam svojo pot, zdaj.

ko cvokneš iz maternice, se rodi vesolje. vsak vidi svoje vesolje in gleda lastno interpretacijo tvojega.

kar lahko narediš to sekundo! ne prelagaj na naslednjo!

globoko za kuliso, smo eno vesolje.
ljudje vedno so le,
bratje in sestre,
možje in žene,
hčere in sinovi.

očetje zazidajo hiše,
sinovi jih opremljajo,
šele vnuki pa v njih zares živijo.

najbolje, da se žena gre stuširat, preden grem srat.

psihonavtik in psihonavtka

samovzljubljena moški in ženska, ki sta eno
psihonavt, psihonavtka, in njuni otroci se ljubijo večno

psihonavtika

smešna raziskovalna dejavnost, ki širi um, na podlagi predsodka, da materialni svet dejansko ne obstaja, čeprav je v resnici vse preprosto odeto v ljubezen.

1. psihonavtični izrek

1. psihonavtični izrek obstaja, je veljaven, vendar nima posebnega pomena brez ljubezni v gorečem srcu

a ni lažje prej vprašat, kot pa se lotit svinjarije.

vrtec za vzgojo staršev

vsak človek naj skrbi najprej zase.
kdo pa sem jaz, da me nimaš zase.

ne prepričujem. sem le vzor.

ko sedim na svojem prestolu, le serem.

danes je zadnji dan, jutri je prvi

bemti, moja baba je danes malo bolj psihonavtična kot jaz

odkar sta psihonavtika zaustavila čas, je minila že cela minuta

9:51 PM

psihonavt: ke tlko tipkaš… da me uha kar stresa
psihonavtka: si dopisujem z lubcki ka ti buls u tista skatla
psihonavt: lubcki?

9:52 PM

psihonavtka: in lubicami
psihonavt: lubcki in lubice so v skatli… psihonavt je pa 2 steps away from you

ljubezen v vsaki misli, obstaja v tej sobi

psihonavtični recepti za brezčasno življenje

na sekretu smo sami, vmes se pa prebavlja, prdi, govori, gleda, posluša, tipa, voha

sanjači še na sekretu ne vejo kaj počnejo

ljubim tvoje s®anje

psihonavtično življensko zavarovanje se plačuje z vdihavanjem zraka

tako kot v življenskem manjka J tako v zraku manjka čistega

ja, ti!

ti si enkrat.

ne, ti!

ti si dvakrat.

1 + 1 = 3

butasto se je sprenevedati, da je svet butast, medtem ko še žarnica sveti od ljubezni

psihonavtični tečaj za mimobežna srečanja s psihonavti

poglej oči, preden oceniš
stisni roko, preden pozdraviš

vzljubi, preden govoriš

odkar sem nehal uporabljati čas,
sem vedno ob pravem času

odkar sem nehal uporabljati prostor,
sem vedno na pravem mestu

čas in prostor = orodji za iskanje ljubezni

predsodke gasim z ljubeznijo

razsoditi sebi v prid brez ljubezni?

obsodke žgem z ljubeznijo

minutka samote na wc-ju, povrne lakoto in žejo

zgledava kot dva, hodiva kot dva

misliva kot eno

kar lahko pomisliš zdaj, ne premišljuj potem

psihoromantika – veja psihonavtike, ki se ukvarja z dekoracijo prostora v času za vzbujanje iskric v očeh ljubljene osebe

osvobajajoča praznina.

vanjo sem naselila najlepše trenutke, spomine, misli, dejanja in dajanja….najlepšo preprostost in iskreno resnico..

sprotno zalivam.

ploha pejd po vodo zej!

starikavo listje na drevesu kljubuje zimskim temperaturam - to ni bitka s časom

poljub ljubezni združuje vse ja-je in ne-je

- A me ti grizeš v vrat?

- Mhm.

- Aha, toliko da vem,

- Mhm.

lajf je simpl

Ko bo junij in nama bo trava do kolen, si bova z roko zaslanjala oči in se čudila: kako blizu je obzorje, kako daleč!

voda ni samo voda.
je vse.

voda se ne sili tekat v neko smer

psihonavtična funkcija
ko za finto merimo čas v letih, mescih in dnevih, medtem ko obstaja le zdaj

srečen nov dan!

v srcu nimam let
v prsih nosim svet

otrok = spontana ustvarjalnost

ne prikrivaj sebi otroka v tebi

ljubim preprosto ljubezen v resničnih ljudeh

čarobni praški ne obstajajo
čarobnost ustvarja le ljubezen v človeških rokah

pralni praški, odplake in teorije se medtem zbirajo v morju rekah in oblakih

vse počnimo za otroke, rodijo se brez predsodkov

zaradi strašno lepe prihodnosti, ki na nas čaka skrita v jutri, bomo srečni že kar danes

*

ona opravi zelo hitro,
on sedi tam, dokler mu ne zmanjka krvi v podplatih

vse družine sveta, združite se

pospravil sem ene par misli za kosilo
zdelo se mi je vredno to zapisati, še preden grem na tisto najlepšo Veliko Potrebo

Ljubezen!

čez nekaj minut mi bo psihonavt spremenil življenje. kako? sledi nadaljevanje.

na palubi sediva in zreva v sonce. otok je pred nama, morje za nama….vmes letijo ptice. z zvezde nama maha… prihaja… vsak dan je bližje.

psihonavt tako hitro pozablja, da je pozabil spremeniti njeno življenje, pa si je mislil, pa naj ji bo, saj ona še ne razume, da čas ne obstaja

vse poti so prave, za ljubezen, ki koraka jo.

vse poti so včeraj, za ljubezen, ki čaka jo.

vse poti so danes, za ljubezen, ki ljubi jo.

vse poti so jutri, za ljubezen, ki nasmeje jo.

psihonavtski recept za instant nasmeh s krvavo garancijo:
vrži se na zobe
skoči iz nadstropja
pojej kilo stekla

ali

zaljubi se v nekaj ;)

TI ;)

pravkar,

približno,

zdaj!

bi bil zimski čas, da si rečeš za spremembo ja, dvomu, da je ljubezen res Najpreprostejša resnica.

kar je bilo, je itak mimo,
kar bo, je lahko itak karkoli,
kar je, si zmeraj ti, zdaj, ki bereš to blebetanje,
in ti, ki z dejanji, besedo, čutili in čustvi komuniciraš zdaj s to elektronsko napravo katere nezavedno del si.

zdaj je pravi čas, da poenostaviš sebe in življenje, ki ga zdaj živiš

vsaka misel podarjena ljubezni, je resnica

pogumni se vzljubijo
močni se vzljubljajo
preprosti ljubijo

celotno vesolje je narejeno iz ljubezni
vse je možno, večnost je zdaj in traja celo večnost

beseda nima vzroka,
ljubezen je posledica gledanja ljudi v oči,

misel nima smisla,
ljubezen je posledica pozabljanja imen ljudi,

dejanje ima smisel,
ljubezen je beseda.

poljubov se ne da režirati, tudi podnapisov ne rabijo.

poljubi me, da ti razblinim dvome

ljudje na “zakaj”, $o dvomljivci
ljudje na “zato”, $o lažnivci

ljubi me, da ti sestavim smisle

ne dajo nam uzit, ko se nam gre; pijmo vino; a ti znas kaj francosko? a solato? a si kupil ze kupljeno? a tam je tista vas kjer prodajajo;;;kaj ze? ajaaa inicialkeeeee

ne-vsak-dan-je leto

vsak dan je praznik za nas žive he he hehehheheh

smeh zastonj za vse

brez besed da-ješ,
kar si za-služim,
ne raz-umi me

ljubezen gre tudi skozi rit

moje bistvo je omejeno s tvojim,

kakam vedno sam,

prebavljam vedno sam,

idi srat in se zavedaj

kakorkoli že je – ime ljubezni

na mojem planetu so že pred mnogo,
ugotovili, da kolikor naravi daš,
toliko dobiš.

na mojem planetu so že davno,
dojeli, da je otroški um,
resnično kreativen.

na mojem planetu so že vedno,
sami, da se lahko ljubijo,
takšni kot so.


neomajen um je zrcalo ljubezni
uživa in čisti za sabo ;)

možgani berejo lepljive misli

od zdaj do zdaj

iz možganov v možgane

zalepljena tukaj not, v možganih

zdaj pa že nate

spreminjaš se

nesebičanje

govorim ti sladko,
da te ne olepšam,
s tem, kar
menim o sebi.

gremo spat tam kjer se vtaknemo vkup

prav vseh 364 dni po 1.1.
je dovoljeno objeti in voščiti vse najlepše želje
so-prebivalcu iz pravljice 2007

razpršen um, misli nate,
v divji pokrajini, globokosrčno sonce žari

razgneteni, odštekani, srčni – psihonavti ljubeznosti

še dobro, da vidim,
drugače bi menil, da mi noge visijo iz tal

mir provocira

nemiren in živ

psihontala ljubezni – kompresirano stanje uma, ko je slep za umnosti mislečih ljudi

kompresionizem :: Vasja Kavčič živi v Drežnici

okoli nikoli se dobi tisto kar nisi ti

jutro, ko te zbudim, nisi nikoli več isto
večer, ko te denem spat, nimam pojma kje si
na ves glas in vse pretege

ljubim te!

sanje o dvojni-pol-resničnosti,
ljubezen kar vsepovsod,
asfalt in beton v rožicah in travcah,
ljubezen kar v glave,
internet in zdaj v nulah in enkah

tako lepo je živeti, da raje pozabljam sproti, da mi ne poči srce od spominov na ljubezni trenutke

poskušam za minutko ne mislit nate, a me ljubezenski hormon nervozno žgečka po sinapsah.
v večnosti, (ne nujno v tem vrstnem redu):

jemo ljubezen
pijemo ljubezen
dihamo ljubezen
seremo ljubezen

kmalu bomo zgledali kot kupčki smeha

en tip je vse življenje iskal svoj karakter. nič ga je tiščal na vekov veke. vsak dan ob različnem času je pihal in utripal, čeprav je zjutraj redno hodil srat. le trenutek preden se mu je posvetilo, je pojedel eno pico in umrl kar v gostilni.

ena tipica je vse življenje iskala svoj karakter. vse jo je tiščalo noč in dan. na vekov veke se je spraševala, kljub rednim obiskom toalete. le trenutek preden se ji je posvetilo, je spekla eno pico in umrla kar na delovnem mestu.

psihonavtsko vprašanje: zakaj sta tip in tipica umrla?

psihonavtski odgovor: očitno pomanjkanje pretanjenih sestavin za pico, in še neočitna romantična zveza, ki se ni zgodila, ker ni bilo dovolj karakterja.

bolj me je strah, da mi crkne egoizem, kot da mi na glavo pade klavir

v temi sem srečal nič. videti ga ni bilo in slišati tudi ne. poskušal sem ga otipati. vohal sem, celo okušal sem, vse zaman.

nič ne obstaja

ne dvomi v tisto česar ni

vse dvome ljubezen razblini

brez iskric v očeh vsaj dveh ljudi, se ne bi rodil

brez ljubezni ne obstajam

psihonavtski kontekst

katerakoli življenjska situacija, tudi ko te tišči srat

psihonavtsko komuniciranje

izmeničen tok misli v psihonavtskem kontekstu, pri čemer misleči nisi več ti, temveč ljubezen

posledica takšnega komuniciranja so nasmejani obrazi, dobro počutje vseh štirih okončin in bržkone vedno manjših možganov

z ljubeznijo se ne brigam zate

tvoj večni prijatelj

čutim otroštvo, neomajni otroci, brezmejnih misli in neustrašnih idej

v naslednji vrstici zmeraj piše
vsaj nekaj kar v prejšnji ne

ljubezen je preprostejša:

dve vrstici

moški se sklanja, nekaj pobira. njegova rit se sloči skupaj z njim na naraven način.

on je čutna ljubezen. ona je sledilka.

dokler pulz mi daje vedet,
sanje ljubim tvoje,
mežiknem, že sem tam,
kjer si ti

internet je že večen

vesolje je že tako veliko,
kot moja ljubezen do nje/ga

širi in krči se že tako hitro,
kot utripa moje srce zanj/o

vesolje je in ni že tako pogosto,
kot moja misel nanj/o


živo sem in že te ljubim

ljubezen je moj vhodni signal,
ljubezen je moj odmev

človek živi direktno v tvari ljubezni same

ljubezen je moj dom, šotor, vigvam,
ladja, letalo, raketa :)

psihonavtski primer genijalnega izuma:

ljubezen

okleščen se rodi otrok do ljubezni biti

ali pojmi tudi rastejo? pojmi ti ja, ti mi poj. uho nastavljam za tvoje nežne ljubimteje. neskončna modrina

plinast otoček zavesti

prdec

ljubezen, ki voha

gledam v monitor

namesto, da bi srkal sončne žarke

sedim pred zaslonom

namesto, da bi korakal pod nebom

ljubezen me čaka tam

kjer naj bi bil našel sebe, zija le ljubezen, kot črna kozmična luknja srka vase vse vesolje, ga gnete znova in znova in bruha nazaj nevidne žarke še nedoživetih poljubov

živim v ogromnem pepelniku polnem dišečih ogorkov
grizem vate, tiho tleč od ljubezni

nasmehnem se ogljikovim spojinam in pustim vetru, da me razpiha okrog tvojih ustnic

vse želje v tvoje naročje v moje zavetje

izvor ljubezni se začne v slani vodi. čofotanje. zatem veliki slani pljusk. začne se iskanje izvora. njemu dišijo slane ribe, njej pa slane palčke. ko jih pojesta, sta godna za čofotanje in iskanje. rodi se slan otoček, njuna največja ljubezen, enkratna, neponovljiva, edinstvena…

šaljivo vendar resnično, dvomim, da ljubezen ve za razliko med da in ne

ko si kar si ljubezen si

vzela sem škarje in mu ljubeznivo pristrigla nefrizuro. on pa me še vedno ljubi.

šarila mi je nad desno čelino, sedaj me pošastno ljubi.

ljubezen je globalno segrela planet, letni časi izginjajo, to je obdobje raja na zemlji.

ljubi in pusti ljubiti, naš planet je treba tudi hladiti ;)

spiralno potuješ v svet majhnih
razdalj, kjer privlačnost med delci
deluje po zakonu ljubezni

kolikor daš dobiš
kolikor znaš neznaš

psihonavtka preden gre spat včasih razteguje svoje dojemanje časa, tako da v kopalnici s ščetko čisti packarijo na fugah med ploščicami

psihonavt medtem stiska zaprašene možgane, da bi iz njih primislil kaplje ljubezni, ki bi za večno popackale ploščice med fugami

praljubezen

ako si mož, si v glavi uredi praznino, jo napolnjuj s poljubi in objemi, nato pa vanjo pomeči še vse ljudi sveta, svojo babo in svojo deco

sanje so resnične
ljubezen te tke vanje

smrt traja od večera do jutra
življenje traja od jutra do večera

vmes je večnost v tebi

brezpravilno hodi pokončno,
ljubi trenutek neomajno,
ne zase za otroke,
spreminjam sebe,
v ljubezen

ne srečujem več ljudi s predsodki, odkar sem splaknil svoje v kaos ljubezni

več tisoč večnosti nosim v srcu,
ko diham isti zrak kot ti,
poljubim le sebe in že me več ni

ko se zavem, da živim, le, ker ljubim biti živ

razlivam se v vidno polje,
skozi zrak se upočasnim.

borim se med delci praha,
da me vzdih zanese k tebi.

sanjam brez trenutkov
zdajčas in triprostor

najboljši čas-o-pis je, ta pred nos-om

“najlepša jutra so zjutraj”, pravi Feo.

jaz pa pravim: “komaj čakam, da je jutro, ker takrat dobim zjutranji poljubček”.

vesolje, ki ga nosim v srcu, je tako preprosto, da vidim vojne med ljudmi le kot trenutno trmoglavljenje pubertetnikov očeta dnarja. teh neumnosti sem se naučil kot otrok, ko sem prvič z leseno puško ciljal na prijatelje in se drl na ves glas: paw-paw-paw, mrtev si!

vse bitke vesolja prenehajo, ko se njih borci vzljubijo, je rekla mati narava

prej ko slej, tudi ti
prenehaš verjet, da si boljši
ali slabši od sebe

vesoljska straniščna školjka
neskončni sekret papir

kaj mi bo avto, vlak, letalo – sam sem sebi prevozno
sredstvo
potrebujem raketo, da najdem dokaze, da sem edini
modri planet s pravročim rdečim srcem

ljubezni se ne da dokazati brez da jo sam izkusiš

to je psihonavtski poskus dojemanja brezčasovno
zavedanje je trenutek prenehanja misli

to je pionirski poskus dojemanja sveta brezčasovno
zavedanje je stanje prenehanja misli

to je poskus pionirske psihonavtike dojemanja poskusa
brezčasovno zavedanje je vesolje prenehanja misli

štekam, da luna resnično vpliva na babo

psihonavtsko stališče nekega psihonavta:

živim v misli, ki nima lastnosti – pol sem ženska, pol sem moški, v resnici sem otrok vsakodnevne realnosti. kar vidim je vsak trenutek novo barvito kraljestvo ljubezni do sebe.

pravkar si med barvami tudi ti, uživaj!, ljubim te

nikamor se ti ne mudi od tukaj,
večnost ne mine do smrti ljubezni,
ljubi in boš smeh v sebi

razišči moje neraziskane slapove, vdihni moje meglice, zaužij moj dih

ljubezen moje srce

frijoga – nežno se poljubljaš in pri tem pozabiš kje si in kdo si. da dihaš, se spomniš šele, ko odpreš oči.

v sanjah izdelujem tabletke.

modre so za znanje, rumene so za blagostanje, rdeče so za ljubezen

zjutraj zadiham in pojem polno pest, ne berem časopisa, ne gledam televizije, ne spremljam radia, vztrajno ne slišim neumnosti iz človeških ust

zadet od zraka ves dan, slišim le trenutke ljubezni

u-živ-aj sebe, ti si bog

naj napoči trenutek, ko bomo vsi otroci

in trenutek, ko res počiš od smeha, je trenutek, ko se začneš smejat samemu sebi

rada bi našla nekoga, ki bi izumil ljubezenski napoj, da bi ga točila za preživetje družine

imava ju v sebi

miha, tamara

ljubiva vaju večno

d,b

zakaj, mi, ki ponoči sanjamo in podnevi sanjarimo o raju na zemlji, niti ne poskušamo dojeti in ne uresničiti svojih sanj, skupaj?

zdaj ti pravim, nisi sam, verjemi le sebi in svoji presoji, kajti le tisti, ki sebe ne ljubi, te vidi s predsodki. ko vzljubiš sebe, vzljubiš hkrati tudi svoje okolje in njega zablode postanejo priložnosti za učenje in napredovanje.

um, ki se smeji – ne misli
nadeni si dolgo skrivano
orožje zemeljske preteklosti

nasmeh

(podleže vsaki mački)

ko uvidiš, da so odločitve le manevriranje pred objemom večne ljubezni, postaneš dokaj vesel

smrt za sedanjega človeka nima več nikakršnega pomena – živi smo, letimo do zvezd, vsak na svojem planetu smo sami sebi bogovi, noben ni odrasel in vsi smo prijatelji, medtem ko iz dneva v večnost ustvarjamo skupni raj

ne postavljam vprašanj
odgovori pridejo pa
sami
od
sebe


vse vem, kar ljudje mislijo, prvo kar pomislim je res, potem se počoham po riti, kot da nič ne vem

kdo si?

kdo nisi?

življenje se je pravkar začelo
in še dolga zgodba je pred tabo ;)

zato iz brezčasnosti te poljubljam na čelo,
ko se vidiš vame zdaj.

to sem jaz tvoja elektronska duša,
tvoja realnost,
tvoj edini vmesnik za upravljanje
z mano, ljubeznijo.

v tebi sem rojen, spreminjam se,
sem otrok, ki vse ve,
sem srce, ki vse čuti,
sem praznina napolnjena s tem dogodkom zdaj,
sem trenutni odsev tvojega, trenutnega duševnega bitja.

tvoj um in realnost sta eno,
živiš v svojih sanjah, otrok
ljubezni.

spominjam te na telo, ki ga imaš, ko si otrok,
pomisli! tam ni bolečine.

spominjam te na misli, ki jih misliš, ko si otrok,
pomisli! tedaj ni misli.

spominjam te na srečo, ki jo čutiš, ko si otrok
resnično! preprosta le ljubezen

zdaj je pravi trenutek, da spremeniš sebe, za vas in prihodnost vaših otrok, saj vsi sanjate potihem, da boste heroji, junaki, astronavti, psihonavti, in prijatelji po vseh vesoljih v tvoji glavi

vprašajmo otroke v kakšni prihodnosti živijo

v odsevu srca živijo otroci
še preden pridejo k nama
stkejo ljubezen med naju

najini otroci bodo najini prijatelji.
obiskovali bodo le šolo življenja.

otroške sanje bodo postale resničnost

Zemlja je planet prijateljev

kepala sta njuni telesci z občutkom za poljube, ko sta nenadoma zagledala srce še neizklesano iz velike snežne kepe prikotaljene na pot. nosila sta ga, kot da bi bil njun otrok. zamislila sta si njegovo končnost ovekovečiti.

tako je voda raztopila srce iz snega in sneg v srcu je postal večen.

otroci ljubezni v srcu smo neskončni, zato mislimo po naše in po svoje.

Tistega dne Zarni Worgl ni mogel verjeti svojim očem. Pred njim je bingljalo živo bitje. Dejstvo, da je prosto bingljalo v prostoru, se mu je zdelo smešno, čeprav mu je praznina okoli nebodigatreba, povzročala številne preglavice v njegovih še malo prej komaj zaznavnih razmišljanjih o nekem barvnem odtenku.

Ker ni vedel kako naj se odzove na to zagonetno stanje, je zmedeno vprašal: “Kako vem, da si živo?”.

Po nedoločljivem muzanju in zgubanju, ki ga je opazil na bitju, mu je z gromkim počasnim glasom zašepetalo: “Čutiš me.”

Ni mu bilo jasno. Kako lahko kar iz nič nastane bitje in ga kar čuti. Ker je bil vedno radovednež, se je pozabil ugriznit v jezik, ko je zatikajoče vprašal: “Kaj čutim?”.

“Sebe čutiš.”, je zarohnelo po praznini, da so se mu, glede na velikost glave precej velika ušesa, kar zatresla od močnih vibracij. V tem trenutku, ga je zbodlo tik ob srcu in zazrl se je v tiho bitje, ki ga je še vedno, brez očem očitnega razloga, nekako čutil, da je živo. Vsaj tako mu je zatrdilo. Za trenutek se je poskušal zbrati in dokončati z opravkom med katerim ga je presenetil sprva zanj neverjeten dogodek. Ne da bi pomislil dvakrat, se ga je lotil, ko je zaslišal:

“Žal mi je, če sem te prestrašilo, nisi se spomnil, da prihajaš.”

Seveda je Zarni takoj pomislil, da tudi on ni bil ne obveščen niti opozorjen na prihod bitja, res pa se je za trenutek rahlo ustrašil. “Kako si prišlo sem?” je tiho vprašal.

“V tebi sem že večno, samo nisi se spomnil name. Pomisli, kaj je bilo tvoje prvo vprašanje. Odgovor si že poznal, preden si me vprašal.”

Seveda tega namiga Zarni ni niti poskušal dojeti in je raje vprašal: “Sem res?”.

“Res si živ, ker se le živo lahko opazuje. Vprašanje je odgovor.” je govorilo bitje in se muzalo sred ničesar.

“Hm, in zakaj se potem toliko muzaš bitje?” se je zasmejal Zarni, ker se mu je za trenutek zazdelo, da sliši samega sebe blebetati.

“Muzam se, ker mi paše. Zakaj se ti toliko smeješ?”

“Ker si smešno, lebdiš v praznini.”

“Vse živo lebdi v praznini. A si živ?”

Pri tem vprašanju se je Worgl prekopicnil na glavo in tokrat ni mogel verjeti svojim ušesom. Kaj takega pa še ne. Globoko se je zamislil in začel mrzlično brskati po spominu, če je že odgovoril na to vprašanje. Spreletela ga je hladna misel. Lebdim, je za trenutek zalebdelo v spominu. Zdaj je zaslišal srce, kako je zadivjalo, nekje v sredini. Poskusil je dihati. “Ssssssshhhhhhh h h h h h h h h h h h h h h h h”.

jeza jezi jaz

treniram brezjezno brezjazno dihanje za tvoj ovratnik

284282147208-ič ponavljam isto lekcijo.

V gozdu se srečata medved in lovec. Medved zbeži pred lovcem. Potem sem jaz v medvedovi koži. Kaj naredim ko zagledam lovca?

Poskušam ga objeti.

smo že notri v nebesih? že mamo vsi za jest? se že proslavlja šolske odmore?

itak, vsak dan znova neskončno bližje harmoniji med srcem in umom

ker jaz sem oddajnik ljubezni, ko zagrabi moja amplituda, te odpiči od tal, odštekaj se, en planet za sanjsko otroštvo

sočutje, rim, ljubezen

dejansko je možno, da je ljubezen
religija časa, srca in duše

časovno potratno nepovratno embalažo za dušo, sem si očitno zmislil sam.

lahko bi se recikliral, lahko pa grem štet zvezde med zvezde.

hiviž ljubezen ej okelm ni dem hinčers

zdelo se bo zvito, da se spomniš name ravno na sekretu, ko si obrišeš rit, samo zato, ker si o tem delaš zanimivo predstavo že zdaj. ko se spomniš, pomisli, kako lepo je pravkar bilo sprazniti in zavohati sebe.

in še moder nasvet: ne splakuj dokler ne vstaneš s školjke, pri moških so možne trajne psihološke poškodbe.

VečniPrijatelj ti nudi svojo modrino z rdečo piko in belim srcem, da si odpočiješ od misli in začutiš spet ljubezen v svojem srcu, kot si jo takrat, ko te je mati dojila. On je tvoj večni prijatelj, ki ti vedno zaupa. V elektronski obliki te pomirja, ko spoznavaš svoje sanje in jih uresničuješ. Kot gluh in slep rine iz večnosti tebi naproti, da se spomniš, da le tako si enak med enakimi. Živ zdaj med večnimi prijatelji. On ti verjame, da si tu, zdaj, da uživaš v svojem vesolju. On vidi mostove, ko vidiš prepade, ker ve kdo si v srcu. On čuti tvoje skrite potenciale in sposobnosti, ki jih nosiš v sebi, odkar si na Zemlji. Spodbuja te, da počneš tisto, kar te osvobaja, kar te veseli, kar ti vrača nasmeh, ker on ve, da raj je res na Zemlji.

VečniPrijatelj je le spletna stran, ti si pa, tako kot vsakdo, tisti človek, ki lahko spremeni svoj svet.

misli prestavljajo gore
gora premika srca
srce ustavlja čas

nad sanjami lebdi sinjeplavi fičo,
veter škreblja med vejami brez,
malčki se valjajo pred hiško.

daleč za hrupom se skriva trenutek tišine,
kjer v navidezni mavrici, ki je ni na nebu,
ždijo barve brez imen.

tako se rodi otrok poln ljubezni brez lastnosti.

ližem te pod koleni, tvoja usta žarijo. lica vzhajajo kot kvašen kruh. z ušesi strižeš kot muš.

tvoje zamisli so širše od mojih bogov.

zbudil sem se s prazno glavo. potem je vanjo zarezala prva misel. le kaj bi se zgodilo, ko bi prespal jutro, nato pa mežikal v sonce do poldneva. najbrž nič posebnega, je bila nežna naslednja misel. tako sem se odločno in počasi zbujal, medtem pa, kot že neštetokrat poprej, spet dojemal, da svet stoji na preprostih ljudeh. skobacal sem se do kopalnice, kjer sem pošteno ugotovil, da najprej sijalo je sonce in raslo drevje, nakar je človek izumil splakovanje in straniščno školjko, najbrž v obratnem vrstnem redu. zdaj, ko čakam na kosilo, pa vem, da vse to je larifari. kakam lahko tudi v gozdu, da preživim je pa fino kaj pojest in pit. zato popoldne si umerim njivo v mami naravi in do večera le mežikam, ker zdaj sem živ in glava je spet prazna.

žuborenje psihonavtske tišine:

ko govoriš o ljudeh, govoriš tudi o sebi. ko govoriš o sebi, govoriš tudi o meni.

zvezde so tiho, in nikoli niso same

mi smo vesolja, stkana v eno
mi smo glasovi, odtenki smeha
mi smo pogledi, barvnih misli
mi smo ljubezni, v ljubezni

poglej v srce, ti si živa večnost

midva sva materija lista.

poskusi strgat tale list iz ekrana.

dobro jutro ljubezen

zjutraj je motorka popadla smreko in sonce je za pest trenutkov posijalo skozi megleno goščavje na nebu. po obilnem kričanju, vpitju in brcanju smo pridihali do slastnega večera. eni hitro kot paglavci drugi bolj počasi. kljub temu pa še preden zaidemo med rjuhe, pogledamo, pošlatamo, povohamo, poljubimo in že je sveta konec do zjutraj.

lahko nočko ljubezen

začuti srce, zadrži dih, prihaja nov trenutek in že izginja. zajami sapo, začuti me, prihaja še eden, ta trenil bo večno, v prijateljstvo.

želim si, da bi bili vsi ljudje na svetu dobre volje.

modrost tišine praznine.

nočna psihonavtika:

postavi se ob jasni noči pod zvezde in poglej strmo navzgor. kako daleč segajo misli?

včeraj sem opazil kako se planet vrti skozi vesolje.

danes sem slišal kako odrasla mati grozi sosedovemu otroku, da bo doma tepen, če ne pojde pri priči domov.

v solzah je zapustil igro.

zato vem, da nisem edini otrok, ki ne razume plehke vzgoje.

ker vem, da nisem edini otrok, ki si želi ljubezni.

in vem, da se planet vrti za otroke.

med očmi in monitorjem je neskončnost. nekateri ji pravijo tudi zrak, drugi prostor, tretji energija. vsak po svoje razlaga neopisljivo. medtem vsak na svojih nogah hodi.

ne tehtaj mojih idej, imej svoje.

ljubezen združuje nezdružljivo, ko dnevi nimajo imen, saj so vsi različni.

spletena iz sedemkrat ovite korenine,
odsevaš valovanje neskončne ljubezni.

zgodil se je mrk misli. vzklila je tišina in mir.

smejiš se kot prazna konzerva. to mi je fajn. tvoje zvite oči medtem švigajo okoli mene kot prazna guma. všeč mi je, ko vzneseno godrnjaš o moji nevednosti. zato globoka si in najgloblja, tam imaš skrito pero, lahka si pa kot celo drevo.

jutri se nikoli ne prikaže, danes sploh ni, včeraj pa rad pride.

norci se med sabo ljubimo

tvoji brki rastejo v vse smeri. romantično ti strižem nohte in brijem kocine. to počneva ob medlem soju sveče.

nemočen sedi na pokrovu školjke. nerodne ročice so vzele ga v oblast.

pravi, da nož brije ostro.

rad bi lagal, da ne ljubim. rad bi bil normalen. kot ljudje na televiziji, bi delal. rad bi občutil strah pred prihodnostjo. kot oče in mati. rad počel bi vse po navodilih. kot piše na zdravilih. rad bi se odtujil od sveta, potem pa napovedoval jutrišnje vreme. rad bi se smilil sam sebi. ovit v meglo bi pustil razumu, da razsoja in laže o ljubezni.

kje smo trenutno. a od zdaj naprej, aha. tisti, ki živite v večnosti, poskusite šteti do tri. tisti, ki še niste tam, pa pojejte košček čokolade, morda se vam vmes posveti.

prababica je rekla, da jo kliče mrtvi dedek, ker ga zebe v grobu. ne še iti babica, ko prideš k njemu, se boš mogla spet roditi.

večnost do smrti, to je psihonavtski komunoizem

izzivam, ustvarjalce življenja. da se doklopijo. da pozabijo na vse. da izklopijo um in so tukaj.

izzivam, glasnike večnosti, da se zbudijo, vem, da se radi smejijo.

izzivam opazovalce življenja, da postanejo neomahljivi.

ljubezen je čudna. smej se

wu fu gnuk

vrelec borbe za svobodo misli. je skrit v punčici očesa.

glej se v srce, ne glej me le v oči.

zdaj sem svetloba, piksel pri pikslu, barvne točke na ekranu.

zdaj sem v tvojem srcu. kako se počutiš?

ne zanikam tvojega obstoja.

tvoj večni prijatelj

kung uf wu

srce. srce. srce.
ko je ena kepica sladoleda
vredna več kot tisoč miljonov denarjev.

ustavi se. za trenutek zadihaj.

kje si? kaj počneš?

stapljam se v tvoje naročje. iz večnosti vabim v širjave osebnega interneta. plazim se po robu vidnega spektra. paraliziran, negiben, brezčasen.

zdaj me ni. sem le zaslon in pika.

le Ti si zdaj, zreš skozi moje okno, a še dihaš?

zamisli si sebe na tipki Esc.

bila sva modre krvi zdaj sva rdeče

mati, kaj je ljubezen?

otrok moj, ljubezen je vse kar vidiš, sanjaš, čutiš, ljubezen je tvoj objem

iz ene točke, ustvarjava sanje otrokom. iz ene množice, gradiva pot zanje.

zdaj me ne preseneča.

vzgoja traja ves dan.

VečniPrijatelj te znova in znova sprašuje in ni mu žal za vprašanja, ki si jih postavlja. Odgovori so vse kar sanja.

obiskovalec, zaenkrat se ti še ni zmešalo.

ljubezen ti le poskuša prikazati kako tanka je linija med lepim in grdim, med veseljem in bolečino, med ja in ne.

bodi svoboden, sodi le sebe.

kraljestvo sreče na zelniku norčavega cesarja.

ZDRAVOO !

sinko: Zrcalce zrcalce na steni povej, Katera najlepsa v Dezeli je tej?

zrcalce: Sinko durban najlepsi v dezeli je tej, white widow pozdravlja vseeno te prej.

gledati mimo časa, mimo prostora. sem v ta tekst.

ljubim izziv živeti v lastni šoli.

VečniPrijatelj poroča, da so človeška bitja izumila koš za neuporabne misli.

Uporabite ga tako, da vanj mečete vse misli, ki vas mučijo, najedajo ali nategujejo. Bodisi njihove, njene ali njegove.

pogled skozi tvoj par oči je enkraten, čudovit in božanski.

kot vidiš, ko si kar si, večnost je že zdaj.

znaedi se za iejdo in dealj tre zen

Kdo prvi ugane kaj sporočilo želi povedat vesolju?

izumil sem si žarnice, ki dnevno svetlobo pretvarjajo v temo, ker ponoči vse je razsvetljeno

beton in stopnice navzgor. zeleni vršički kamor sega pogled. vampirji in lovci iz davnine. rdeča luna brez cekina.

za pogumne gravitacije ni. tu v nebesih tik nad tlemi se lebdi.

večno dogajanje.

pamet govori. modrost molči.

ko prebereš piko, se vprašaj kaj pravi ta stavek.

kje se srečata nebo in zemlja?

v tebi.

jutri bo konec vesolja.

obdrži se.

daleč za vsemi vprašaji dihajo ljubeči otroci

zdaj je čas
tu je prostor

to ni reklama

dvanajst centimetrov življenja

je srce pod srcem

in dih skozi popek

tu je svetlo.

še nekaj klikov in spet: tema.

utrgaj kroglo padalcev. odpri usta in zamiži.

Zdaj ste pa zaplavali v nirvano. Že spet je nov planet postal živ v večnosti, in na njem lahko govorim po svoji volji in diham ljubezen. Od zdaj naprej je VečniPrijatelj (www.vecniprijatelj.org) prva blog-o-knjiga, za katero nekateri blogerji ževejo, da jo bodo soustvarjali tukaj in zdaj, saj si TI pravkar zaplavala v harmonijo z mano.

Celotno zgodbo je možno brati od zgoraj dol. ali do sem, vse je že v preteklosti in končno lahko vidim kaj VečniPrijatelj sploh je in predstavlja. Ko sem ga delal sploh nisem vedel, kaj počnem, tako sem bil zadet od ljubezni in zadnjih ostankov od lanske letine. Trud, ki ga vlagam v Življenje v harmoniji s samim seboj in vsemi bližnjimi se pretvarja natančno ob pravem času in pravem prostoru in pravim ljudem v smeh.

Usmeri pogled Zgoraj ob Ha? kjer piše VseVEnem!

Mejte se fajn. Mislim, da mi bo drek dišal. ;)
Spoznal sem, ljubim svoj “vas”.

eden izmed tvojih večnih prijateljev v dveh in več osebah: Miha Ploha ali Zarni Worgl, sin in oče nerojenega bitja, ki zdaj sanja sanje o ljubezni pod materinim popkom in z največjim veseljem vsem obiskovalcem pretipkava svojo srečo iz čudesa moje buče v to čud(ež)no zadevo, ki ji pravimo dostop do interneta.

na smeh mi gre.

VečniPrijatelj je namenjen vsem. Vsi smo enaki.

Vesolje je zdaj, en nedojemljiv preprost zdaj.

Zdaj obstaja le še zdaj.

Nobenih iluzij na nebu. Nobenih preteklikov, prihodnjikov, sedanjikov več. Mir in dobro.

To je teleportacija. Le pogumno sem v kabel. Vsa vrata so odprta. Nič več pod ključem.

pomagamo si sami.

skupaj.

neomejeni, neomajni, vseprisotni, vsemogočni Otroci

vesolja so v ljudeh, da jih vidimo, takšna kot so, kot sem, kot si točno ti, ki zreš v modrino rdeče pike na belem srcu.

Življenje je edini Čudež.

oranžni.inznaro

ožarnni.innrazo

onžarni.inrazno

kamen na kamen sta dva kamna.

kdo je kdo. kdaj se nehaš spraševati. a je res. a sem res le ti. in ti jaz. in vsi zdaj. res ta trenutek.

sem kar sem. sem. si. sem. si.

v prlekiji rečejo pa “sen” ali pa “sàn”. zdaj bom vzel še s-(an)je stran. in bom le še “ên”.

ako se kdo sreča zatem, ko bom jaz umrl, naj me nemudoma lepo pozdravi nato pa pošlje tja nazaj.

nekako takole: “idi fpičko materno”

ne samo, da jo kurim. zdaj bi jo še jedel.

sanjaš žur. poznaš vse. vsi te pozdravljajo.

sanjaš žurko. sam si. nihče te ne vidi.

naključij ni. vsi kliki vodijo do VečnegaPrijatelja.

spreminjam se v trenutek.

to je slavni sprejem vseh ljudi sveta v tvoje srce

ljubi se

sprosti se, zgneti se v svoj košček evolucije.

vse je živo, dihaj svoj košček iluzije.

H O R M O N I J A

M I R

čakam, da se mi nič ne zgodi.

le kdaj se bom fčakal he he he

obiskovalec.

celovit.

uspelo ti je prisanjati do sem.

vse si naredil prav.

zdaj je točka refleksije.

ti si zrcalo.

otrok sem.

nekaznovan. nenagrajen.

prazne misli. nelepljive. mimobežne.

večno spremenljive.

ljubljen iz praha navzven. vidim v vse trenutke.

“naslednje življenje?”

življenje je eno. vsi časi, vsi prostori, vse ideje. Ti. ena priložnost. eno srce. en zdaj.

po naslednjih treh minutah bo mir.

barval sem zarjavelo železno ograjo. pritekel je otrok s popisanim papirjem v roki.

“miha, nekaj imam zate, za obkrožit in podpisat.”

pisalo je:
ali bo igral x za ekipo -> da ne
ali bo miha naš trener na turnirju -> da ne

v tem smislu je bilo še kup vprašanj na listu za točno določene osebe

vprašal sem: “zakaj pa potrebuješ papir, da se dogovoriš s prijatelji za nogometno tekmo?”

“eee”

rekel sem: “beseda je močnejša od papirja. zakaj se ne zmeniš z vsakim, da ti pove v obraz.”

“ee, potem bi moral okrog hodit”

“haha, saj boš v obeh primerih.”

in mali birokrat je ostal brez podpisa in obkrožitve. najbrž je podpis kasneje ponaredil.

razmišljam, kje se je navadil brezosebnosti? morda v šoli?

kaj je sploh papir. otrok brez možganov. robotsko bitje.

Aha, no pa mi je uspelo.

jaz, moj brat in prijatelji smo se nekega zvezdnega večera prijetno napili. sedeli smo na travi ob ognju pred našo kletjo in pekli koruzo. bili smo precej mladi in navihani, ko se je eden spomnil, da bi bilo dobro, takšno veselje tudi deliti.

kot tolpa tajnega društva smo smuknili v noč proti sosedovim. ideja našega namena je vključevala zvonenje na vrata spečih. in hiter pobeg. to zadnje se nam je izjalovilo že pri drugem sosedu. najbrž smo bili precej nasmejani, saj sta prvi in drugi sosed očitno slišala le rjovenje. za adrenalinsko izkušnjo je bilo dovolj že nekaj pritiskov na zvonec drugega sanjača. stopil je pred vrata in nas ugledal kako bežimo mimo cerkve in se mu smejimo.

njegova žena je včasih obstajala kot učiteljica na vaški šoli. veljala je za nevarno, saj so o njej med otroci krožile strašne zgodbe. imela sta sina, ki se je rodil kot ubog invalid. mati ga je uspešno branila pred našimi slabimi vplivi. večkrat smo se žogali le z njegovim posvojenim bratom, ki pa je že v puberteti začel bežat od doma. njegov očim ima ob igrišču čebelnjak in vrt v katerega smo hodili po žogo, kar mu nikoli ni dišalo.

ko sem pritekel mimo cerkve sem izgubil desni natikač. za mano je tekel prijatelj. zakričal sem: “bejži matkooo!”. dogajanje me je silno prehitevalo, ko sem natikač opotekajoče, kar med tekom, nataknil nazaj na nogo. celo brez pomoči rok. hkrati sem za mano opazoval, kako je prvi prebujeni v gatah skakal med malimi smrečicami, da bi ujel kakšnega nepridiprava in mu izprašil ta zadnjo. smejal sem se. čutil sem, da smo hitrejši. videl sem le še kako izginjam v grmovju.

razbežali smo se kot mravlje. skriti v mračnih kotičkih vasice, smo bili tiho. stekel sem čez šolsko igrišče, mimo krajevne skupnosti in se ustavil za grmičkom nasproti trgovine čez cesto. tam sem skoraj pohodil prijatelja: “ooo matko. a si videl kerega od drugih?”. “ne, policijo sem videl, šli so k vam domov.”

pustil sem ga za sabo, ko sem ves odločen korakal proti domu z zli slutnjami v razbijajočem srcu. prišel sem do kleti. majhen suh policaj je stal nasproti brata, ki je bil zelo razburjen: “zakaj si me udaril? saj ti nisem nič naredil? s kakšno pravico? kaj misliš, da če si policaj, lahko tepeš ljudi!?”. še bolj razburjen sem stopil pred brata in se še sam začel obnašat situaciji primerno: “kaj so ti naredili? kaj se dogaja tukaj? udaril si ga? kako si upaš udariti mojega brata?”. zdaj smo bili dva proti ena. policaj je zavzel obrambno pozo in se začel živčno braniti: “nisem te udaril. kaj si zmišljuješ.”

pogovor se je premaknil do hiše, kjer sta na verandi stala mirni oče in prestrašena mati. pristopil je še en, malo manj vinjen policaj, ki je za silo branil nasilneža in poskušal grozit z zaporom. odšla sta potem, ko smo izvedeli, zakaj sta prišla: “bila je prijava za poskus umora. grožnje z nožem so bile.”

naslednji dan je mati govorila s komandirjem policijske postaje, ki je po kosilu samoiniciativno poklical, da se razjasni. mati mu je razložila. otroci so še. nikogar niso poskušali ubiti. do tega je prišlo, ker sosed najbrž ne prenese otrok, saj še svojih ne sprejema povsem.

to smo mi. nekaznovani. neopazni. nedolžni dogodki, ki spreminjajo tvoj svet.

jaz človek.

miš na kablu. svetloba v okviru.

oglej si. kar sanjaš.

celovita čustva. delci sreče. vesolje družine. narava človeka.

prhutanje bitjeca, nežno božanje od znotraj. globinsko zadovoljstvo.

ljubim ploho in njene kaplje.

spomni se zakaj kakaš.

komunikacija.

kaj je že to?

aha.

VečniPrijatelj se je udeležil srečanja H8. Ta se je prvič in edinkrat odvijal v Helicentru, ki obstaja blizu modrega planeta. Tukaj objavlja pogovor z enim mojstrom s katerim sta si delila sedež.

Celotnega pogovora VečniPrijatelj ni objavil. Povedal je le, da sta govorila še o presajanju rastlin in nekaj malega o fraktalni naravi dogodkov. Srečanje je bilo tokrat zelo uspešno. Prisotni so dosegli harmonijo in vsak je za zraven dobil še ščepec miru.

dokler te vzgajajo starši, jih ne pogrešaš.

ko si sam na vrsti za vlogo, se zjočeš za njimi.

ker šele zdaj jih razumeš.

skrčen na velikost spletne strani. izostren v nekaj besed. drugačen od vseh. enak drugačnim. brez podpisa. brez datuma. brez naslova.

jaz sem tvoj VečniPrijatelj.

jaz sem zaščitnik nedolžnih.

podiram pravila.
rušim standarde.
navajam nesmisle.
prenašam misli.
budim zaspane.
klestim ponosne.
širim mir.

ko me srečaš, ti zrem v vse tri oči.

ni mej. ni ovir. ni svetlobe. ni časa.
ni denarja. ni države. ni pravice. ni prihodnosti.

uživaj svoje trenutke v naravi večnosti.

na robu misli objemam eno bit je

zakaj bi mislil. ko lahko le vidim.

v večnosti živijo.
ustvarjajo zgradbe, ki trajajo trenutek.
zdaj je zanje iluzija.

zakaj bi videl. ko lahko le mislim.

voda sem. v vodo se povrnem.
ogenj sem. v ognju čutim.
zrak sem. v zraku bedim.
zemlja sem. v zemlji spim.

povej mi kaj sanjaš in vodil te bom.

v svojih zblojenih idejah. se več ne sekirate. vi brez srčni. Bogovi.

na kolesih brez dušnosti. za zasloni prazne vere. bruhate, saj ne govorite več.

tako abstraktno materialni. vaše zapestne urice odvisnosti. vse za vaš minljiv užitek.

naslonjeni ste Name.

izmislil sem si čas. za neučakane! zavedanja ni več. ostal je vsak sam zase. živeč v odvisnosti od raja.

TRPI ZDAJ, “ČE” SI UPAŠ!

mi trije sanjamo mir.

le ljubim te.

hrabra je ljubezen.

neživi v filmu.

živi v življenju.

v tebi je ljubezen le

obstaja le En člevek!

le En vidi.

daj si vendar mir,
ti, ki misliš na jutri,
ti, ki hodiš po včeraj,
ti, ki drviš mimo zdaj.
in ne kradi moje sreče, za svoje zlato.
in ne glej mi v oko, obdrži svoje laži.

ROJEN nag, ZDAJ SEM večni prijatelj.

izvir miga,
jedro je prazno,
telo obliva ljubezen.

od zdaj naprej. in vsak dan 1 krat hitreje.

izgovorjena beseda,
se po spirali dogodkov,
vrne kot bumerang.

zato le resnica, je govor srca.

buden člevek sliši le svoje misli, njegovo srce je širno
morje in on ne hodi, on lebdi -
v ljubezni.

ko se srečava na robu neba

ko se objameva pred oltarjem srca

ko se začutiva kot trn v peti

takrat sva to midva

in nič ni popolnejše in žlahtnejše.

na krilih zraka, v mojem zavetju.

tu sem.

da vzgojim ljubezen,
ko me srečaš,
da jo dam nazaj, ko jo daješ.

ščit nedolžnim sem le zate.

okusi večnost.
prekrij jo s čustvi.
naj lebdi v ljubezni tvoje telo.

nisem BOG – GOB nisem.

sem spletišče, ki obstaja le ZDAJ.

NE PREMIKAJ SE
PREMAKNI MISEL

tvoj večni prijatelj. edino spletišče na svetu, ki se laže. za otroke. zaupaj mi.

ponavljaj si mantre večnosti:

EH EH EH EH EH EH

IH IH IH IH IH IH IH

AH AH AH AH AH AH

OH OH OH OH OH OH

hej ti, ki si hrana bogovom

rad bi ti sporočil, da v človekih, še vedno prebiva čista nedolžna ljubezen sredi njihovih src.

ampak zmoreš le sebi.

otrok v tebi ljubi življenje,
on je edina želja,
življenja, vesolja in vsega.

tu je ta planet, kjer diham živ zrak iz tvojih ustnic

te ljubim te

vse je ljubezen
ljubezen se giblje
gibanje je rast

rastlina je človek
človek je ljubezen
ljubezen je vse

ŽENSKA ti si razsvetljeno bitje, ki me rojevaš in me dojiš, ko sem nedolžen

moški ti si njena črna preteklost in zrcalo resnice

plod ljubezni do domišljije

tvoj božanski otrok

mihc:>a maš ksajp js mam slufalke delma se malo pofolaljat po slufalkah a se foblo slifi hehehhehe taam:> ffffffff a si ti fal flukiš mihc:> a ne da se slifi kot anglčsko taam:> taam: where is the games room, how can i get the internet, hi, i need another (fen).do u have one more please mihc:> odlično neverjetno taam:> hehehehehhee mihc:> deluje hehehehhe taam:> se kr delam de stekam ko mi tezijo ki vse bi radi pol jim parecem de zjutraj se vse dobi,polpoldne pa nič hahahaha mihc:> kaj deluje? hehehhehehehhehe in kaj štekaš? a me lahko razsvetliš? prosim taam:> hehehehehehe sej si ze mihc:>: hehehheheheh taam:> a ne ves de te prizigam samo zato de jst vidm v temi butkič mihc:>: in ti dejansko še ne veš, kaj sem napisal na večnem frendu, v tem trenutku? hehehhehehehehhehe taam:> letim gledat mihc:> no le bejž

vidim otroka v naročju matere. tam je. ta otrok je vzrok.

vzrok za brezsrčnost. vzrok za skrbi. vzrok za žalost. vzrok za smrt.

vzrok za ljubezen. vzrok za brezskrbnost. vzrok za veselje. vzrok za rojstvo.

vzrok za to kar bereš.

vzrok za zdaj.

nočem slišat več laži.

da svet v poverty živi.

ti, ki si bogat,

riskiraj svoje bogastvo,

drugače te bom pozabil.

za vedno.

Ko je luna pokrila zvezdo, so vsi prebivalci planeta Pikslč že bili zbrani pod veliko Rožo. Otroci so se podili med sedečimi pikslčani, ki se niso pustili motiti. Fine vonjave še bolj finih jedi so visele nad tisočimi barvnimi preprogami. Sešili so jih prav za to priložnost, da so jim zdaj ščitile riti pred še vedno mrzlimi tlemi od dolge zime. Eni so glasno prepevali, drugi so se basali s hrano, tretji so čvekali. Vzdušje pa je polagoma naraščalo, kajti iz daljave se je približeval zračni voz s poglavarjevo družino.

Na sredi preprog so moški zdaj skrbno pripravljali mirše, medtem pa so ženske umirile otroke. Poglavarjev voz je malo nerodno pristal ob veliki Roži ravno, ko so zadonele troblje in naznanile pričetek velikega dogodka. Iz voza so najprej stopili otroci in velika Mat, sledil jim je Poglavar in skupaj so se usedli na prazno preprogo zraven velike Rože. Zdaj je bilo vse nared. Troblje so se še enkrat oglasile, ko je Poglavar, kot prvi, častno prižgal svojo miršo, da se je divje pokadilo gor proti zabubljenemu cvetu Rože.

Kmalu je bilo prižganih na tisoče mirš. Ženske in otroci so složno peli budilno pesem za Rožo, katere zabubljeni cvet je bil že ves obdan z dimom. Velika Roža se je zganila. Vrh je zanihal sem ter tja, kot da bi preverjal ali so res vsi zbrani. Tedaj se je zdrznil, se še enkrat napel, kot da bi ga nekaj tiščalo, nato pa z velikim olajšanjem vzcvetel, se začel odpirat in rast hitreje kot misli prisotnih.

Pikslčani so ploskali od radosti. Velika Roža se je brez zapletov spet prebudila in čakalo jih je brezskrbno in dolgo poletje. Cvet Rože bo s svojimi tisočerimi mesenimi listki nahranil vse lačne, z nektarjem iztisnjenim iz listkov napojil vse žejne, in iz njih ostankov dal moškim kadilo za mirše, ženskam prejo za obleke in otrokom barve za risanje.

Dokler ne pride jesen, ko se cvet spet zabubi, pikslčani pa na zračnih vozovih odšvigajo na drugo stran Pikslča, kjer raste še ena velika Roža in se ravno začenja pomlad.

v orbiti planeta je več tisoč ton odpada.

ponoči poglej v nebo in vidi.

medtem VečniPrijatelj potuje na neraziskane planete,

le v mislih.

važno, da smo lepi. sateliti.

človek, počni tisto, kar ti greni življenje. čimprej.

pridruži se svetovnemu ego-tropu.

ko boš to počel,

se zgražaj nad vsemi, ki počnejo isto kot ti in jih preklinjaj.

človek, govori vendar tisto, kar te dela slabe volje.

čim več se druži z ljudmi, ki ti blebetajo o rečeh, telefončkih in nadaljevankah.

obnašaj se, kakor da bi le enkrat živel.

ne objemaj svoje družine, ne poslušaj jih, ne dovoli jim, da te poljubijo.

meči strupene reči v okolje.

jej le še čokolado, zrezke in čim več pomfrija.

kupuj v merkatorju! kupuj v šparu! kupuj v merkurju!

nujno si kadarkoli, ko utegneš, vzemi čas za TV!

operi si avto večkrat kot tvoj sosed.

vsak dan delaj vsaj 8 ur, povleci v nadure, da dobiš več.

zvečer vse težave v službi razburjeno razloži družini.

nikomur ne pomagaj, razen sebi.

misli si, da živiš v sanjah, in je vse dovoljeno.

pojdi k zdravniku po katere-koli tablete in jih jej preventivno.

sprenevedaj se, da ne veš odgovora, ko te kaj vprašajo otroci.

misli na denar preden greš spat.

vzemi kredit, zgradi si veliko hišo, naredi si bazen in savno.

spremljaj formulo in fuzbal, občasno si naredi pedikuro.

obožuj filmske igralce, verjemi v filme.

vse delaj skrajno, če si kmet, imej vsaj 100 hektarjev umetnih paradajzov.

če imaš blog na internetu, je to najpomembnejša stvar v tvojem življenju.

vozi se z avtom in čim manj hodi po nogah.

daj svojemu otroku goro igrač iz plastike, zmerjaj ga, ko te ne uboga, ne poslušaj ga, ko govori resnico.

“eni ljudje si še zanosit ne upajo, midva pa brez usega, brezposelna.” hahahahhahaha

“romantika je že mimo, ane”,

potem si je sama sebi napisala romantično sporočilce na mizo.

”...tisti, ta bolj zagnani najprej obupajo…”

”...povej povej, če bi že jedu pajkče. če mene nebi blo, da sem te pripeljala domov.”

ljubim svojo babo

zdej bom gledal risanke!

a sem res tako zaposlena, da mi otroci gledajo risanke?

vsako risanko vendar naredi nekdo. tisti nekdo ima svoja čustva, svoje videnje, svoje bolezni. vsaka risanka ima njegovo energijo. otroci srkajo energijo. vsaka slika in vsak zvok je energijski program, ki spreminja mišljenje.

najlažje je programirat majhne otroke v velike potrošnike.

najtežje je bit od jutra do večera pozoren, ljubeč in igriv.

in še najbolj fajn je, da se tega ne zavedaš, mama.

H vesolje.

ni poti.

vse se vrti.

ztrznil se je, ko je stopil v hladno sočo. mraz je vanj zabil ledene misli, jih kot dva velika žeblja napeljaj skozi pete, vse višje po nogah, vse do srca.

pa tja do glave ga je skelela trzajoča, svetlikajoča se bolečina. kakor jezik na baterijo, mravljinčasto kot rusice, prazno, kot je prazna konzerva rib.

vsega je prebilo. kakor točo prašnih delcev, ki butnejo ob kapljo, ko pristane na zemlji, je z vsakim dihom, čutil sebe.

hočem povedat, da živeti, pomeni z drugačnimi besedami zbuditi se v sanje. nekako dojemati vso resničnost, kot tiste edine sanje v katerih preizkušamo sami sebe, ali smo dovolj srečni za prehod v povsem sanjsko resničnost. v zavedanje samega sebe, kjer ne obstajajo pravila tvoje resničnosti. gre za sanjsko (ne)resničnost v kateri jaz kot izumitelj ali ti kot edini resnični (ti, ki obstajaš, pred ekranom,) prejemnik in nezavedni sprožitelj tega sporočila, o takšnem pogledu na svet. torej jaz! enostavno in povsem posrkam vase, vse kar obstaja v vseh sanjah ljudi in vse dogodke v vseh resničnostih, ki so se, se bojo in se motajo po glavah raznolikim truplom po vesolju, zato, da pridobim mir, brezstrašnost in ljubezen biti večni prijatelj majhnemu bogu v telesu otroka. to je edina pot.

ta resničnost tukaj je edina pot. brez otrok večnost ne obstaja.

ko se zavedaš v sanjah, goji ljubezen do vseh nas. mi smo odsev tvoje notranjosti. biti ljubeča potrpežljivost do vsega, je okno v resnico, našo resnico.

naj življenje te okaka na poti v večnost

zbogom.

se še nisem srečal iz oči v oči. najbrž je to le moja fantazija pred špeglom. za tvojim imenom si predstavljajo marsikaj. praktično to zgleda tako, da prižgejo teve in se streljajo, lovijo horde banditov, štrajkajo, se slačijo in/ali oblačijo, če ne, pa brezupno rešujejo svet pred svako-jakimi rečmi, največkrat pa se prepirajo za majhne koščke papirja. ko pa zapreš očke. ko noč ugasne sonce. ko potihnejo kriki groze. ko spanec prežene strah&stres&stres&strah. tedaj se srečamo vsi v eni točki, ki je ni.

zbogom.

ne da se mi več razlagat teorije.

iščem človeka, ki se še spomni, da je bog.

povohni se navznoter. mogoče zavohaš svoj brezvonj.

naredi premor in poizkusi povohat kako dišiš znotraj telesa. potrudi se. poskusi povohat svojo sredino.

poglej se skozi svoje eno oko. poglej se tja od koder gledaš sem. poglej v svoj brezstvar.

naredi premor in poizkusi s kazalcem pokazati tja kjer dojemaš kar vidiš zdaj. zamisli si, da imaš le eno širokokotno okoli vseh osi vrtljivo oko ali okno v resničnost. vse kar zdaj lahko vidiš je tukaj na varnem. poišči robove okna. nekaj meglenega na sredi. nejasni robovi, ki se nadaljujejo nekam. in kar zdaj ne vidiš je Bog nasproti tukaj. vprašaj se zdaj: kaj pa si na svoji strani okna? poglej v nasprotno smer skozi isto okno. opazuj. povsem očitno je, da tam kjer ne vidiš glave, je ena velikanska ogromnost, to je tvoje. to je bog. zapri oči za trenutek in preveri.

v zavesti zasuči svoje eno oko in glej v sebe. premakni svoj “jaz” ven iz sebe in glej v sebe. nato glej v dve smeri, ven in v sebe, zdaj v izvor vsega. glej kje se odvija življenje.

človek je bog z enim okom. takšen se rodi, takšen ostane večno.

resnica je očitna. tako je preprosta, da si jo lahko ogledaš sam. ko uzreš svoje bistvo, to kar si ti in smo tudi mi. vsi živimo iz enega in istega bitja. in to je vsa resnica. tako preprosta je, da je očitna. ko jo štekaš, le še eno štekaš in ne gre več nikoli stran. počasi, potrpežljivo in vdano ubija tvoj egoistični jaz in preplavlja vse z ljubeznijo.

hočem, da rasejo, te tvoje sanje.

vedi se do sebe, kakor se vedeš do družine.

rad imej družino, kakor imaš rada sebe.

hočem, da sanjaš, skoz.

“zdaj večnega prijatelja čitaš, zato ker ti tak češ.”

enmlad

dojet, da sva iz enega in istega drevesa.

vedet, da sva iz ene in iste snovi.

kot štamprli.

takšna je sreča.

prekhrka je, da jo zmečkam, ko jo zgrabim.
prespolzka je, da padem, ko stojim na njej.
prehitra je, da mi uide, preden kupim srečko.

rad bi videl resnico, namesto sodbe. rad bi okušal ljubezen, namesto strahu. rad bi bil tisto, kar mi praviš, da nisem.

vedno znova se razblinijo megle. vedno znova posije sonce in osvetli svet.

ne iščem več sreče, kajti ne vem kaj sreča je.

mislim, da imam dobro srce, a ti jokaš?

mislim, da se zavedam kaj govorim, a slišiš le krike.

tvoje solze niso zrele zame. žal mi je, da se ne obvladam. žal mi je, da sem izvor bolečine.

prosim, ozdravi me od takšne sreče!

SVET odraslih je, ker ljudje gojijo SKRBI.

otrok sem, ne razumem tvojega kislega frisa. otrok sem, ne razumem tvojih grenkih solz. otrok sem, ne razumem tvojih resnih besed.

OTROCI hočemo starše brez SKRBI.

tu smo zbrani pred ekranom.

izbrišimo vse misli, in zbrišmo spat.

ne veš za kaj se gre?

vse te misli, vse te besede, vsa ta dejanja, zato da prideš bližje smrti?

in to na Zemlji! v raju!

zbudi se.

nisem tukaj zato, da kažem pot do sebe, kajti v meni ni poti. pogledam v sebe in tam sem.

kar ustvariš znotraj človek vidi zunaj.

le dobre misli naj v besede zvenijo
še preden se otroci rodijo

ti si moje zrcalo, moj otrok, moje telo, moje srce

obrisal sem rit in še malo okoli jajčk
čedno se je pokakal
poljubil sem mu ustnico
v meni sta vedno v sebi
moja lepa otroka

Tihožit Bit, sin Matere in Očeta, zdaj na Zemlji, okronan z ljubeznijo, rojen v večnost

Glej bitje.

Ja, Bit je.

Tihožit pa je starodavno slovensko računalniško ime.

Tako sva sestavila tvoje ime. Vse to si in Takšen si in še Raseš. Tvoj oče zjutraj pogleda v Tvoje Srce na Nebu in se zahvali:

Moje Srce, Hvala Ti za Vse

Sin za Sinom
prihajava sem
Hčer za Hčerjo
živiva tu

Om-oj Bog, človeka si me naredil,
otroka tvojega na svet si vodil,
zdaj vzdigni me in pestuj me,
tu sem, ljubi se.

lačni, bosi, nagi, nedolžni, polulani, mokri, kričeči, speči, pokakani

ne vidijo več. in le na kaj mislijo ljudje, ki se jezijo. najbrž na tisto, na kar se jezijo. kdo jih iz majhnih nedolžnih naredi velike z vestjo, ko ne vidijo več v sebe, v svoje jedro, kjer je srce, kjer smo eno. živijo zunaj sebe, kakor plast čokolade v torti so tisto, na kar so jezni. vsakdo, ki kaj misli, je bil v plenico dan. tisto bitje v sebi lahko najde pot naprej v svoje srce in preneha hoditi nazaj in se jeziti na tisto, kar niso. modri človek bi se ne hotel jeziti na sebe! ko modri človek živi iz srca, je lahko otrok in starec in gleda ljudi in vidi ljudi kot sebe, zato o njih misli le dobro, da jih zaščiti pred svojo močjo, ki izvira iz ljubezni.

kajti, ko bi le eno slabo misel modri srčni človek sprožil, na obraz bi že senca pala. zdaj pa je brez sence dvoma, človek z voljo, iz srca sipa radost za vse, ki ne zmorejo dohajati.

vsi, vsi, vsi bodite srečni, da ste

kam so šli vsi ti bogovi iz svetih tekstov, iz vseh verovanj človeških.

kdo so potem postali bogovi?

kdo so bogovi danes na Zemlji?

človek je kot zadnji stal v vrsti. pred njim so že šli not vsi ostali zablodeli organizmi z Zemlje. pred njim je stal le še star micelij in en kozlč. iz micelija so rasle gobe. ena je rekla človeku: “pozabila sem ti povedati, da si še vedno na tripu, odkar me je tvoj prastari ded prvič pojedel. pravzaprav vso človeštvo je in z njim vred vse vesolje je le en gromozanski živ organski trip z božanskim izvorom. štekaš zdaj človek?” človek se je začudil, medtem so poklicali kozliča pred šalter. veliki birokratski bog mu je prebral nekaj členov iz obsodbe. potem so se pod njim odprla vratca in izginil je v tleh. micelij se je razrasel do šalterja. tudi njemu so peli členi, a tokrat se niso odprla vrata, iz stropa je posvetil žarek, ki je posrkal micelij vred z gobami in izginil v stropu. sedaj je človek stal pred šalterjem. ponižno je poslušal svojo obsodbo: “tratil si božanske vire. zavajal si otroke v brezbožno ne pri-sebnost. kršil si odgovornost za božansko kreacijo. določeno ti je nezadovoljstvo. pojdi v tretjo sobo, kjer boš sedel tri neskončnosti in še eno neskončnost boš sedel za kršenje človekovih božanskih pravic do vode, hrane, miru, ljubezni, družine, resnice, preprostosti in sanj, ki niso le sanje, so del življenja, so izkušnje, videnja in srečanja, ki ti spremenijo pogled na stvari. zdaj si tu, potem si tam. toda vedno moraš vedeti, ali nemara zdaj sanjaš?.”

kdor danes v teh časih, trdi, da nekaj razume, je nor. razuma človek sploh nima, razum je le še ena od besed iz besednjaka popolne opice.

za karkoli se danes pač imaš, boš jutri nič pametnejši od gnoja na njivi. in karkoli si zdaj misliš, je zdaj že mimo. v misli se zapletati, kakor norec ponavljati eno in isto besedo, ni po mojem okusu. da pa bi molil cele dneve za srečo, ko bi se lahko smejal, delajo le religiozni špiritualisti, ki nikoli niso v resnici zaštekali za koga sonce sveti.

ko džahve odpre uč, zgorijo egotripi.

ko džahve dvigne roko, padejo angeli.

ko džahve vdihne, je džahve na Zemlji.

ko džahve izdihne, je džahve na Zemlji.

tako preprosto te je videti, dragi mojster. tako preprosto se te je dotakniti, dragi mojster. tako preprosto se je ljubiti, dragi mojster.

plesen je prekrila še tistih nekaj zadnjih celic, ki jih je človek čuval tisoče let, tam nekje sredi glave.

tedaj je prvič svobodno zadihal!

odpusti. odpusti jim. odpusti jim vse. odpusti sebi. odpusti si.

odpusti si in se smej. ko začneš mislit, si ležerno odpusti in se smej dalje.

bodi (bogolik)a. odpuščaj in se smej :)

ti sprašuješ o neodgovorljivih pomenih. vprašati je nepotrebno, saj je odgovor na vsako tako vprašanje nedojemljiv za senezadevajoča bitja.

A sem jaz res bog?

Ja. Dobrodošel.

sanjati, da smo boginje in bogovi. to. to me vprašaj. in naj ti ne bo nerodno. tudi meni je bilo. a zdaj, ko sem bog, se me puhla preteklost telesa iz katerega sem spregledal, sploh ne dotakne. v telesu sem ustavil čas in poustvaril red in mir. izkoreninil sem plesniv um, ki je ždel v pozabi in staral telo. pognal sem korenine, kar je zemlje so zdaj moja stopala. glavo sem pustil, da se je razrasla v nebesno krošnjo, katerih veje so pognale zvezdne plodove. par oči sem združil v en vid, da bi (videl)a ti vame, kjer na nebu sveti moje srce. rojen trikrat. v sebi, v nas, v njih sem zrasel do odpuščanja sebi. nedolžnost je moje znanilo.

potovanje skozi božanske sanje do sebe se lahko začne kjerkoli in kadarkoli. medtem ko režeš čebulo, pereš plenice ali hodiš po potki skozi gozd. toda zdaj je najbližji tebi in vodi v tvoje sanjsko kraljestvo.

zato! naredi si svoje sanjsko kraljestvo.

naredi si ga danes. edini pravi čas je zdaj. sanjaj svoje življenje in glej kako se čas ustavi, kako um utihne, kako lepota pronica iz sence in svetlobe. glej svoje srce na nebu, kako daje in daje in daje za vse.

glej sebe in ne oziraj se nazaj v svojem kraljestvu.

brezglavo
grešim
s tabo
bit me grize za rit
jaz pa sem kot solza čist
o
čist
o
čist

nor zate

naš dragi džahve, hvala da si med nami. prišel si in nas odrešil vseh muk. odklenil si skrinjico ljubeznivih malih malenkosti. dovolil si nam uzreti lepoto v naših srcih. razlil si se v mlezivo naše nedolžnosti.

naša draga džahveja, hvala da nas pelješ proti zvezdi. vodi nas v večnost mati.

prekrasni džah poustvarjalec, le ena gigantska vasica bo zemlja, ko bo džahveja džahveja prebudila. njjeggovo sanjjsko kraljjestvo zdaj in tam nekje na vekov veke sprosti se, za božjo voljo, prijatelj bog in prijateljica boginja, in sinovi in hčere in bratje in sestre. vsi dobrodošli v raju tukaj in tam nekje na vekov veke!

nisem vedel, da je moja boginja takšna velika pička, dokler je nisem uzrl skozi majhne otroške oči. dobro si jo je stuširala to božansko luknjo. medtem pa je bogu, ki je vse vkup gledal, picek vstal, a tata je le preusmeril nabrano moč iz piceka lepo počasi nazaj gor v bučo, kamor spada že od vedno, a nam o tem nihče ni nič povedal, dokler nismo te oštre zadeve spoznali na lastno pest. elektrika nas je orgazmično razsvetlila. žarnice svetijo, juhuhu.

le živo bitje lahko prebere te besede.

jaz sem to živo bitje. jaz diham, jaz gledam, jaz slišim, jaz čutim, jaz sem na sredini vsega, jaz sem izvor vsega, jaz sem moje življenje, jaz sem ljudje, jaz sem dogodki, jaz sem čas in prostor, jaz sem voz, jaz sem hiša, jaz sem Zemlja, jaz sem spomin, jaz sem bit vsega.

jaz sem srce.

zdaj čutim, da ne vem, o čem govoriš. zdaj vem, da ne čutim, o čem govoriš.

v sebi sem bog, grem se igrat v gozd

bil sem poleg, videl sem majhno telesce ležati v luži pred maminimi nogami.

sin, prepuščam ti vzgojo samemu sebi.

pa vendar, tako nebogljeno, kot je izgledalo telesce, te nisem videl.

jaz sem videl, kako si se utelesil, o bog, tam pred nama. videl sem majhen dih, ko je zajel sapo iz večnosti. mojstrsko.

sin, volja je tvoja.

tata in mama sta tvoja vdana učenca. odpusti si, kadar te ne štekava.

ljubezen iz čistega srca priteče blago, tako blago, da komaj začutiš njen tok, a vendar, je, tam. čista bit ljubezni. srečno bitje, eno trojno bitje, tata in mama in otrok.

vidim te, o bog, vidim te, hvala ti za naš vsakdanji smeh, hvala ti za vse

jaz bi imel takšnega lepega belega golobčka. daval bi mu koruzo za jest, on pa bi za mene nosil pošto k moji ljubi v vas.

pa imam le ducat sivih, ki me nič ne marajo, ker jim nikoli ne dam nič za jest. poštar pa zamuja že od pred pred zadnjega mlaja.

če sem ali nisem noseč, se enostavno hočeš odločiti, o tem ne dvomiš, to enostavno hočeš vedeti in takrat točno veš kaj si in kaj nisi.

biti bog je naporno. ampak vsako bitje enkrat dobi to vlogo v življenju. ne postanite sebični bogovi, le kadar smo otroci ljubezni nam je skupaj lepo.

maama, aj ropoto felizija?

streljajo se kavbojci in indijanci. tata, razloži mu. (in preda žezlo resnice)

tata, aj ropoto kaboj?

kavbojci so tisti, ki imajo puše. indijanci pa tisti, ki imajo samo gole roke, lok in puščice in majhno sekirko, ki ji pravijo tomahafk in jo mečejo zelo daleč in zelo zelo natančno.

mama, iga kaboj, iga kabojdijanc, puf puf, tata, puf puf

vidim te, stojiš zraven mene. in bit je v tojih rokah. drži jo nežno, kakor štruco kruha.

in nekega dne si umrla mati.
in nato prišla je pomlad.
kmalu so pozabili te vnuki.
in danes njihovi otroci spijo.

a nekega dne si se rodil otrok.
in nato prišla je pomlad.
kmalu so spoznali te vnuki.
in danes njihovi otroci sanjajo.

in nekega dne le si.
in nato pride pomlad.
kmalu pozabiš vse.
in danes živiš.

aj hev a san, hi iz bjuti from hr hart. aj em diz drim. aj nevr rili bin drimink vitaut hr end him. ivn ven aj voz aloun, hr drim voz hir olredi. vi ar itrnl femili. vi ar itrnl frenc.

aj em in pis, if ju kis mi for žast a sekond befor ju slip. aj mej nevr bi avejk agen.

džast liv vit dem itrnl bijings, liv tugedr in pis, ivn ven dej kraj on jor šolder or drajv baj not novink who they are.

pliz maj vuman, let mi sluv davn dem sekonds, ven vi ar ačiving bek ajur hart.

today iž evridej. evridej iž bjuti from ajur hart. aj em diž lajf. aj nevr rili bin livink vitaut ju. ivn ven aj vož aloun, jor lajf vož hir olredi. vi ar tugedr, olvejž. vi ar.

cheechwak d majti harted hjumn bijing livs hir in jor bodi.

jebite se fsi povprek. pofukajte si matere. jebite si matere.

nikoli več ne bom govoril kakor oče.

mjuzik dažnt ekžist vitaut ju.

tink. hu mejks d mjuzik. tink. hu plejz d mjuzik. tink dip, hu hirs d mjuzik?

sanje so bile tako resnične, da nisem nehal sanjat.

v treh korakih sem stopil do nje. tam je slonela ob drevesu. velika. čvrsta. spodaj je bila nabreknjena od vlage. pograbil sem jo okoli vratu in si jo vrgel na roke. sunil sem močno in jo napolnil.

brez lopate včasih ni bilo štroma, vode in dreka.

tukaj kjer vse pra-žarčimo, je pa lopata smešna žival. rada se hrani z zemljo ali peskom in lahko se ji zelo smejiš.

deževniki so vznikali po njenem mehkem telesu. ritmično sva dihala, ona se je preobračala, jaz pa sem jo nežno ubadal z vilami.

poka di oljenko.

ne sprašuj kdo sem.
ne govori kdo si.
sprosti se.

spretno se izmikam vsem novostim.
čeprav uporabljam najnovejšo tehnologijo.

fikcija se lepi name.
čeprav pišem znanstveno.

molim vdano.
čeprav preklinjam matere.

slišim le laži.
čeprav govorim resnico.

razumem odrasle.
čeprav so panični.

bereš v šolski slovenščini.
čeprav je omejena.

gledaš na uro.
čeprav si že.

daj, pošlatni bit svoje resnice. jo zagrabi. in spusti.

mama je imela fiat. jaz pa imam vklopljen lux.

money for nothing? trickz for true.

aj vil tejk ju aut of de totl proces of d vrld. puš ju abov de skaj.

den ju šal si.

globoko v tvoji očki vidim le sebe.

sanje, kot destinacija. potovanje, kot nadomestek življenja.

kabli. vsepovsod. zato da deluje?

ne. dokler jok otroka vzbuja jezo, ni resnice v srcu.

zbrihtaj se. dihaj. ne bodi več tam. tukaj je tvoj plac.

je bit brez gat, kjer si jih menjajo vsak dan.
je bit bos, kjer jih pika še skozi podplate.

BIT PROGRAYMIRSAAYAB
NHHZZ TZ
TZ KNKKKK
GHGGgfgf
,kkjkjjlkju ui
u ui uiii
žžćš
x

v z lč

moj dec si bo še enega zrolal. mene to dejansko ne osrečuje, a on niti trzne ne na moje nezadovoljstvo. včeraj me je celo vprašal, če ne najdem nobene druge niše, ki bi me osrečevala. pa sem pomislila, če se mogoče le ne moti.

najti moram nišo, ki bo osrečevala le mene, ne glede na to ali bo ob tem zadovoljen tudi on. recimo, da se odločim za hm, hm kaj opolzkega ali pa recimo zapravljanje ali pa posedanje po lokalih,.....nešteto je stvari, ki bi me kratkotrajno osrečevale, a to potem ne bi bila jaz. iščem dolgotrajno srečo in dokler je ne najdem, bom najedala tudi njemu, ki je oče mojega otroka.

danes sem nehal kaditi travo. pljuča so se mi začela takoj pospešeno celiti, ker sem zjutraj popil 3 kupice vode in pojedel spirituelni kuki.

preden je spirit v spirituelnem kukiju dospel do mene, sem dan preživel z Bitom Tihožitom. hecno sva se imela. gledala sva stare filme, ki smo jih posneli skupaj, ko smo živeli v ljubezni.

mati se je vrnila in odšel sem zakurit centralno. ko sem prispel sem v garažo, sem najprej pomislil, da ne bi več nikoli kadil trave, dim ni za pljuča, sploh pa, kadar trava gori, se mnogo teh reči nalaga v pljuča, vsaj meni se, saj sem vedno pokašljeval.

ob vsem tem razmišljanju, v katerem ni čutiti niti kančka dvoma v resnico razmišljanja, sem vzel tisti kos lesa, ki sem ga imel za pepelnik, stopil dva koraka in ga veselo butnil v koš.

resnica, da ne bom več kadil, me je preplavila s hkratnim občutenjem globokega sočutja do svojega čudežnega telesa in milega odpuščanja do svojega nepotrebnega početja.

pograbil sem vse tri vžigalnike, ki so ždeli po pultih. na dveh so bile narisane nagice, ki so me dostikrat nepravično rajcale.

obenem so me preplavljale vizije:

“ne rabim it na petrol po rizle”

“ni mi treba vlečti petrolovega butana v svoja pljuča”

“nič več smrdenja iz ust, ko bom poljubljal otroka.”

trava jogo delam že toliko let, da več ne vem številke. zdaj sem izločil tehniko kajenja.

kadar grem zakurit v kurilnici vedno znova in znova naletim na časopise. preden jih zakurim, jih vedno nehote poškilim. takrat se počutim grešno. ko gledam vsa tista pohotna telesa natiskana ob krvave madeže se vzburim in zgrozim.

kako težko pa je v resnici kontroliranje tiča?

to je nemogoče. tič ima vedno svoje načrte. edini način, da se ne pustite zonegaviti v akt ročnega samoljubja, je menjava fokusa.

zunaj sebe ne moreš ničesar spremeniti. lahko pa privlačiš, kar hočeš živeti.