danes sem nehal kaditi travo. pljuča so se mi začela takoj pospešeno celiti, ker sem zjutraj popil 3 kupice vode in pojedel spirituelni kuki.

preden je spirit v spirituelnem kukiju dospel do mene, sem dan preživel z Bitom Tihožitom. hecno sva se imela. gledala sva stare filme, ki smo jih posneli skupaj, ko smo živeli v ljubezni.

mati se je vrnila in odšel sem zakurit centralno. ko sem prispel sem v garažo, sem najprej pomislil, da ne bi več nikoli kadil trave, dim ni za pljuča, sploh pa, kadar trava gori, se mnogo teh reči nalaga v pljuča, vsaj meni se, saj sem vedno pokašljeval.

ob vsem tem razmišljanju, v katerem ni čutiti niti kančka dvoma v resnico razmišljanja, sem vzel tisti kos lesa, ki sem ga imel za pepelnik, stopil dva koraka in ga veselo butnil v koš.

resnica, da ne bom več kadil, me je preplavila s hkratnim občutenjem globokega sočutja do svojega čudežnega telesa in milega odpuščanja do svojega nepotrebnega početja.

pograbil sem vse tri vžigalnike, ki so ždeli po pultih. na dveh so bile narisane nagice, ki so me dostikrat nepravično rajcale.

obenem so me preplavljale vizije:

“ne rabim it na petrol po rizle”

“ni mi treba vlečti petrolovega butana v svoja pljuča”

“nič več smrdenja iz ust, ko bom poljubljal otroka.”

trava jogo delam že toliko let, da več ne vem številke. zdaj sem izločil tehniko kajenja.